Pismo pisateljice Janje Vidmar:

X 15. julij 2006

Draga Taja,

vidiš, šele zdaj, ko so te v roke dobile osmošolke z OŠ Brežice, spoznavaš, kako si ga lomila. Leto mlajše so od tebe, pa te težko posnemajo v traparijah, ki si jih počela. K sreči boš z vsakim mesecem in letom pametnejša in nekoč boš spoznala, da si pravzaprav imela še srečo. Kljub stavi se ti je po svoje zgodilo nekaj lepega in toplega in pomembnega – začela si razumeti druge, sporoči skrbi za sestrico je izpuhtela je tvoja sebičnost in kot so ti podtaknile simpatične osmošolke: naučila si se na svet gledati z nasmehom in s srcem. Kajti kadar se nehaš krčevito braniti in upirati za vsako ceno, se ti začenjajo dogajati tudi dobri ljudje in dobre stvari. In ko boš vzljubila sebe, boš spoznala, da nisi grda knjiga, ampak najlepša in najdragocenejša nagrada, ki lahko doleti katero koli knjigo. Nasmeh pa itak polepša svet, ne le enega samega človeka.

In seveda je super biti punca, ker punce rulajo, fantje pa lulajo …J

Janja