DELAVNICA KREATIVNEGA PISANJA Z BRANKOM GRADIŠNIKOM

16. februarja 2007 je v okviru projekta Od kakovosti k odličnosti potekala delavnica kreativnega pisanja, ki jo je vodil pisatelj Branko Gradišnik. Delavnice se nas je udeležilo petnajst učencev, deset iz OŠ Brežice in po en učenec iz drugih šol, ki prav tako sodelujejo v tem projektu. Učenci, ki smo bili povabljeni k sodelovanju, smo bili izbrani na podlagi spisov, ki smo jih oddali svojim mentorjem. Delavnica se je pričela po drugi šolski uri in je trajala do konca pete šolske ure. Potekala je v zbornici OŠ Brežice. Ob pričetku delavnice nas je ravnateljica pozdravila in nam na kratko opisala, kako naj bi potekalo delo v delavnici, nato pa je besedo prepustila gospodu Gradišniku. Tako se je delavnica uradno pričela.

Za uvod nam je povedal, da je leta 1982 prenehal lagati oziroma je začel govoriti le tisto, kar misli, da je resnica. Omenil je še, da v nadaljevanju ne želi slišati vprašanja o Gospodarju prstanov in Harryu Potterju, ki ju je deloma prevajal, saj mu, kot on sam pravi, gresta oba enako na živce. Potem nam je začel razlagati, kaj je pisateljevanje. Razložil je, da se človek nenehno oblikuje in da mora ugotoviti, da se ne vrti vse okoli njega. Naštel je razvojne naloge človeka, ki so naslednje:

- Naučiti se ubogati starše.

- Postati samostojen

- Naučiti se živeti s partnerjem.

- Naučiti se pustiti druge, da živijo samostojno.

- Sprijazniti se, da ni vse večno, da je enkrat potrebno tudi umreti.

To treniramo takrat, ko starši zbolijo in jih selimo v domove, jih pokopavamo … Naslednje, zadnje, razvojne naloge ni izdal, saj je menil, da smo še preveč oddaljeni od nje, da bi nam bila pomembna. V teh razvojnih nalogah nam pisanje dejansko pride prav.

Namen pisanja ni, da bi dobivali petice in pač zato imeli boljše ocene, da bi šli na to ali ono gimnazijo. Nato se je popravil in dejal, da tudi zaradi tega, vendar ne vedno in ne v vseh okoliščinah.

Sledila je kratka zgodba o njegovi mladosti. Ker je nosil očala, nikoli ni mogel nikogar pretepsti. Povrh vsega mu je mama v šolo nosila torbo, zaradi česar so ga klicali Torbič in ga tudi pretepali. Našel je način, kako se temu izogniti – tako, da jim servira pogled nase kot na smešnega človeka. Pridobil je smisel za humor.

Nato je omenjal različne scenarije, ki jih doživljamo, ko npr. zvečer v postelji fantaziramo, kaj bomo, ko bomo veliki, o čem sanjamo itd. Tako doživljamo prizore, sanje, ki se dajo jasno ubesediti (hočem pobegniti od doma; želim, da se moj oče in mati ne kregata, želim postati predsednik …). Ko pišemo, nam notranje psihične vsebine omogočajo prehajanje med notranjim in zunanjim svetom. Ponotranjimo notranji svet in ga nato vizualiziramo. Dejal je, naj ne zadržujemo svojega mnenja in naj ga na nek način poskušamo izpostaviti. Najtežje je pisati izpovedna besedila, kot so bili spisi, na osnovi katerih smo se udeležili delavnice. Brez potrebe, da se izpovedujemo skozi pisanje namreč ni pravega pisanja, svojo notranjost je potrebno postaviti na ogled.

Razložil nam je, da moraš imeti besedo za predmet. Če je nimaš, ta predmet ne obstaja. Naš svet je bogat toliko, kolikor besed imamo. Nauk je ta, da moramo imeti bogat besedni zaklad. Tudi če ne bomo pisatelji, moramo znati pisati z občutkom, moramo se znati izražati. Pisanje ni samo trening pisanja romanov, je tudi trening komuniciranja z ljudmi. Moramo imeti socialne stike z drugimi. V nekem smislu je pisanje na videz bolj varno od ljubezni; ljubezen je druga komunikacija. Pisanje je očitno komunikacija s svetom, komunikacija s svetom je pa tudi ljubezensko razmerje. Ljubezensko razmerje je na videz bolj nevarno, saj je dvosmerno in vzajemno. Lahko čutiš, da je bližina nevarna. Pri pisanju tega ni videti zaradi tega, ker ima pisatelj kontrolo, ker točno ve, kaj bo napisal in kaj bo zamolčal – katere stvari bo vzel s seboj v grob. Vsi imamo kakšno skrivnost, ki jo vzamemo tja, ne glede na vso iskrenost … Videti je, kot da imaš kontrolo. Ko pa ima nekdo v roki knjigo, ki si jo napisal, lahko točno razbere tvoj psihološki profil. Vidi tvoje šibkosti. Vidi, če se delaš važnega. Vidi, če si volk v človeški preobleki ali si samo ovca v volčji preobleki.

Gospod Gradišnik je omenil, da je prva stvar, ki jo moramo narediti, začeti s pisanjem dnevnika. Človeški spomin je luknja poleg luknje in samo s pomočjo dnevnika se bomo lahko spomnili podrobnosti iz življenja. V dnevnik naj zapisujemo tisto, kar nam vzbudi radovednost, čustva, kar nas prizadene. Pišemo naj o svojih bližnjih.

Poskušali smo vzpostaviti tudi video povezavo z OŠ Pišece, a jih nismo dobro slišali, zato smo se odločili, da nadaljujemo z delom. Sledilo je komentiranje komentarjev, ki nam jih je gospod Gradišnik poslal kot odgovor na naše spise. Mojemu prijatelju je napisal, da ima probleme s spolno identiteto in zašla sta v debato, ki je segala od A do Ž o spolnosti. Moram priznati, da mi je bilo res nekam nerodno, a vendar zanimivo poslušati to debato.

Sledila je naloga. Napisati smo morali haiku. Haiku je pesmica, sestavljena iz sedemnajstih zlogov. Ti zlogi so razporejeni v tri vrstice: v prvi vrstici je pet zlogov, v drugi sedem in v tretji zopet pet. V treh zlogih pesnik opiše trenutek, ko je s svetom dosegel poseben stik, imenovan satori, kar pomeni presvetljene. Primer haikuja, ki nam ga je podal gospod Gradišnik, je naslednji:

Pod mojo nogo,

kdaj si prišel tja spodaj,

počasni polž.

Ko smo končali s pisanjem, je vsak prebral svoj haiku, ki ga je Gradišnik nato komentiral. Gospod Gradišnik je prebral še nekaj zanimivih dogodkov iz svojega življenja in s tem smo zaključili delavnico kreativnega pisanja v okviru projekta Od kakovosti k odličnosti.

Christian Bukor

8. b /9, OŠ Brežice