Janja Vidmar

DODATNO POGLAVJE H KNJIGI 'MANCA&ROCK' …

(z izdatno Robijevo in Markovo pomočjo)

Zala besno drži zlepljene baletne copate v rokah. Ali bo kdo v tej bajti to zoprno prduljasto kračo že obesil za ušesa??? Kdo je izumil starejše sestre? Kako si drzne s sekundnim lepilom zlepiti njene copate k leseni polici? Ali naj k baletu rolka na polički za čevlje?

In potem mehurjasta krota še nesramno tuli: »Punce rulajo, fantje lulajo!« in miga z ritjo po hiši. Odkar stara dva, Zala namreč očija in mamija ne priznava več za svoja starša, privijata neke Kvinse in Krimse in Dipurple, da bi dokazala svoje rockersko poreklo, so Džakarta samo še plakatna zgodovina. Kdo jih bo oboževal? Kdo se bo cmeril v blazino? Kdo bo sanjaril o njih, če bodo oboževalke žgale fosilne komade? Klaviaturist Mirč za svojo brado še vedno uporablja kljukice. Pred kratkim jih je zamenjal s plastičnimi, ker se pri lesenih kvarijo tiste majcene fedrce. Ta podatek je izvrtala od njegove svetosti Mirča. Varnostnik Dane ji je priskrbel njegov MSN naslov. Včasih ga v odmorih med turnejami celo ujame na Windows Messengerju Live Plus. Izdal ji je, da je njegova najljubša oboževalka. Seveda je dosti prestar zanjo. Predlagala mu je nov nick: DEDI, ampak ni omedlel od sreče. In običajno mora na njegov odgovor čakati sto let, saj ima človek na svojem msnju milijon naslovov fensi šmensi oboževalk. Ampak Zala je potrpežljiva. Zdaj pozna vse skrivnosti svoje NAJljubše skupine. Basist Zak je v resnici mahnjen na česen in olivno olje v solati s krompirjem. Obrito bučo si natira s kremo za roke in ne s česnovimi stroki. In Robi Starc pije kri samo svoji punci, slavni manekenki Joli, ker modna industrija potrebuje žive mrliče. Žuli veruje v Boga, drugače mu okrog vratu ne bi bingljal križ v velikosti zajemalke. Pevcu Nandetu pa se v resnici reče vokalist. Njegov glas je vokal. Ne kot samostalnik, ampak kot samoglasnik, pravi Mančina učiteljica Vejica.

Zala je pametna. Zala je glavca. V možganih jo tišči, poka, praska, razteguje in ji gomazi od genijalnih idej. Zjutraj, preden ji je ta napihnjena, pocarska pijavka zlepila baletne copate, se ji je utrnila najkraljevska, najsvetovnejšemegastična ideja od vseh. Predsedniki držav se lahko skrijejo pred njo s svojimi bogcenimi predlogi za nove državne meje in atomske bombe. Glavnost ima v mezincu! Nihče od njih se še ni spomnil, da bi ustanovil klub predsednikov. Ali klub voditeljev držav. Ali klub kronskih prestolonaslednikov. ONA PA SE JE DOMISLILA KLUBA ZAVRŽENIH BENDOV! Ta sluzasta glista od Mance se lahko s svojim bednim oboževanjem skrije ped njo! V KZB bo povabila najbolj pozabljene skupine in njihove do konca pozabljene oboževalke. Ahm. Kje naj stakne do konca pozabljene oboževalke? Ali kaj podobnega sploh obstaja? Kdo naj bi jih dokoncapozabil? Naka, takole ne bo šlo. V KZB bo povabila oboževalke dokoncapozabljenih bendov. Tako bo naredila in vsi bodo zevali kot pohani aligatorji.

Zalin oče se rahlo spozna na klube in politiko. Povedal ji je, da vsak klub potrebuje predsednika, pravila in člane. Hm. Pravila si bo izmišljala sproti, tako kot predsedniki. Manca pa bo v klubu za garderoberko. Članice bo novačila kar med Mančinimi sošolkami. Njene so dolgočasne in poslušajo samo Saško Lendero in Žano.

»Sovražim te!« zavrešči, ko na baletnem dresu odkrije prilepljen čigumi. »Maščevala se ti bom!«

Manca si s peresom nalivnika v kožo praska srček. Kroglico je porinila v bombico in v praske si sproti vtira črnilo. V bistvu bi lahko kroglico potisnila še malce dlje. In z njo Zali zaprla usta. Joj, ja, zlobna je, prava peklenska trakulja, hehe. Njuno druženje na koncertu je bilo samo posledica neizogibnih okoliščin. Mlajšo sestro ima sicer rada po družinski dolžnosti, vendar bi shajala tudi brez cmerduljaste pijavke. Po novem ne more shajati edino brez tatujev. Žepnino je porabila za nove slušalke, maam pa ji noče povišati žepnine. Zato si mora tatuje izdelovati sama. Od peresa ima kožo spraskano, kot da bi cepnila v korito trnja.

»Zalči, z nasiljem situacije ne rešujemo, temveč jo samo poglabljamo,« pripravlja oče Zalo na zahtevno vlogo predsednice KZB. »Najprej preveri okoliščine … Ali si trdno prepričana, da ti je žvečilko na dres prilepila ravno Manca?«

»JA,« revskne Zala, »ali vidva z mamijem mogoče žvečita Vinterfreš?«

Temu dejstvu ni mogoče oporekati. Oče se ponaša s slabimi zobmi, mama pa ima nov zobni mostiček.

»Prav, recimo, da je žvečilka Mančina,« rešuje oče situacijo po odraslo. »Ali bi bilo mogoče, da ji je padla iz ust?«

Zali odteče kri z obraza, kolena ji potegne skupaj, gležnje pa narazen:

»In skozi moj ZAPRTI nahrbtnik naravnost na dres???«

Oče se popraska po pleši in s kotičkom očesa preveri tedenski urnik, z magnetki pritrjen na hladilniku. Ali je že na vrsti za brisanje prahu? Mogoče za ročno pranje perila? Lahko bi šel zlagat brisače ali kaj podobnega. Otroci so tako naporna reč. In nikakor ne gre, da bi jih starš zlagal na police skupaj z brisačami.

»Ajsa,« slabotno javkne. Čeprav se spozna na klube in politiko, je ostal brez besede.

Mama tečnari, okopana v znoju trebušnjakov:

»To so posledice Mančine ugrabitve! … Manca, ali se še vedno ne zavedaš, kaj si naredila? Lahko bi se izgubili, lahko bi vaju ugrabili izprijenci, ki bi potem po internetu prodajali vajine gole fotografije!!! Ko bi šla vsaj sama … Hočem reči, da nočem reči, da smeš sama kamor koli, ampak da si v to godljo zvlekla še Zalo?! Poglej jo, z njo ni več tako kot je bilo …«

»Saj sta bila vidva tudi prastara rokerja,« se ujezi Manca, »kadar zvrcne moj mobič melodijo Smoke on the water, padeš v trans. Svojo mlajšo sestro Tinco si privezala h kuhinjski mizi, da si lahko šla poslušat tiste Bele knofe …«

»Bjelo dugme,« jo mrko popravi maam. »Največji rock bend na ozemlju nekdanje Jugoslavije.«

»Džakarta pa so največji bend na ozemlju sedanje Slovenije,« se vmeša Zala.

»To je čista komatozna blesarija,« se namrdne Manca. »Džakarta so evglene. Žive legende so Gnide. V glasbeni prostor vnašajo pravi sound, miksungo grunga in tehna. Pravi rock je umrl s fosili, danes še U2 ne zna več nažgati dobre muzke. Mogoče še Depeche Mode, ki so že itak izumrli. Džakarta? … Jaslice!«

Čeprav je, roko na srce, tisto jutro po drami s koncertom zlezla v cunje kot torpedo. V resnici je vstala že zarana, kar sicer ni v njeni navadi, ker jo mora oče zbujati s pokrovkami. Nahrbtnik je napolnila z dragocenostmi iz novega sefa - plastični zabojnik je opremila s ključavnico obešenko in s tem tvegala očetov infarkt, ker jo je nabavil za klet - sori, nekdo pač mora biti glavni džek. Džekica! Slava je hudo naporna reč, ampak nekateri se pač žrtvujejo zanjo.

Katro je zavohala na šolskem hodniku, še preden je odrinila težka vrata. Mimogrede, ali je že kdaj komu potegnilo, zakaj so šole zaščitene s srednjeveškimi dvokrilnimi durmi, obitimi s kovanim železom in svincem, na tečajih, ki bi lahko držali lopute letališkega hangaarja? Na voljo sta dve možnosti:

- učitelje je strah, da bi šlo znanje v nič, če bi ga prepustili ulici,

- učitelje je strah, da ne bi učenci ušli neznano kam;

»No, kako je bilo včeraj na koncertu?« jo je zasliševala Katra.

Manca je medtem vsebino nahrbtnika zmagoslavno razpostavila po klopi. Cedejko, mikico, plakat, fotografije, koncertne vstopnice, avtograme, vsako dragotino posebej shranjeno v plastičnem ovitku, plakat je prenašala v posebnem tulcu, podpise je ozaljšala s srebrnim flumastrom in nalepkami, v bistvu bi lahko odprla muzej odprtih umetnosti ali kako se že reče, s stalno razstavo promocijskega materiala najdibenda na svetu (takrat je še verjela v Džakarto).

Katra je zazevala kot pohani aligator. Zala nima pojma, koliko folka tava z izbuljenimi očmi po svetu, ne da bi gledali, in bolšči, ne da bi videli.

»No, Katra katrca, a ti je muca jezik popapala?« je nedolžno vprašala zmagovalka.

Hi.

Povožena Katra. Katarina Velika na kolenih. Barakuda Katra, ki se mlati kot profi srednje težke kategorije, pljuva, preklinja kot pristaniški delavec in misli, da je največja rockovska poznavalka v tem delu vesolja.

Vsi se hočejo pajdašiti z zmagovalcem. Zato je bilo od Katre res neumno, da je nasedla Mančini obljubi o prijateljstvu, če v opravičilo pred vso šolsko smetano po kolenih predrajsa hodnik.

Manca si ogleduje novi tatu. Srček spominja na pijano gobo. Vsega sta kriva starca, ker skoparita z žepnino. Ja, stari Katri se je maščevala. Ampak zakaj ni ob zmagi čutila tistega svetovnega zadovoljstva? Zakaj je ob škodoželjnem režanju publike še sama čutila Katrino ponižanje?

»Pa saj ni bilo vredno, da je šla na kolena … Džakarta je za odstrel, ali bi kdo prosim obvestil divjo jago?« nepremišljeno blekne in zraven še zatuli: »Ne grem na kolena, ne bom več senca njena …«

Zala se skoraj razpoči. TA … MONSTERA!!! Kako si drzne predlagati, naj Mirča umorijo? Tožila jo bo! Obesili ji bodo zločin in do smrti bo gnila v ječi. Škrbine si bo brusila ob skorjici kruha, njene največje oboževalke pa bodo podgane. In zraven še kruli ta skozlani refren od Saške Lendero!

Zadržuje solze, ker je velika punca.

Niti pisnila ne bo.

Čeprav ji je ta sitna mehurjevka Manca zadnjič priznala, da je po svoje kar korajžna, ker se upa razcediti pred folkom.

»Ampak maam, šele zdaj razumem, zakaj je teta Tinca tako čudna,« se zamisli Manca. »Da si jo privezala k mizi in šla na Bele Knofe? Jaz sem Zalo vsaj vzela s sabo. Še pešačiti ji ni bilo treba. Ali si teti pustila vsaj dovolj dolgo vrv? Stavim, da je morala klečati kakih pet ur. Ker na koncertih nastopajo še predskupine, pa če si štopala domov, potem si se domov vrnila bog ve, kdaj …«

»Kaj?« zdrsnejo očetu očala z nosu. »Štopala si? Pa saj si bila mladoletna!«

»In?« se razčeperi mama. »Misliš, da nisem znala dvigniti palca, če še nisem imela volilne pravice?«

Oče lovi sapo.

»Razočarala si me!«

»Kaaaj?« vzroji mama. V bistvu čisto pade ven. Obrne jo okrog. »Kaj hočeš reči s tem?«

»Spomni se, kako si nas, ko sva po koncertu našla dekleti, nagnala k avtu in razglašala naokrog, kako trpiš, ker Manca počne čisto druge reči, kot si si jih zamislila ti, in kako tvoje prigovarjanje nima drugega učinka, kot da ji s sapo hladiš razgreta lica … In kaj je bilo potem?«

Mama gleda telečje. Očesi ji silita vsako v svojo smer.

»Potem je Manca oznanila, da bo štopala domov, ker te je očitno preveč razočarala, da bi skupaj sedeli v avtu,« neizprosno nadaljuje oče.

»In potem si, maam, padla v centrifugo,« se spominja Manca, »totalno se ti je snelo, da sem presmrkava za štop. Gledala si kot kaka odpuljena rejverka na ekstaziju…«

»A?« zeva mama že predčasno kot pohani aligator. Čeprav Zala sploh še ni ustanovila Kluba zavrženih bendov.

Oče se baše z energijskimi ploščicami. Odkar je hčerkama priznal svojo zločinsko preteklost (beri: pri šestnajstih je poskušal kaditi in skoraj umrl, pri osemnajstih pa se ga je prvikrat in zadnjikrat nacedil in potlej pobruhal policista, ki ga je našel ležečega na mestni zelenici, med pasjimi kakci, kakci, kakci, kakci in kakci), je od živcev vsak dan izpraznil vsebino omarice za prvo pomoč, v kateri so hranili prigrizke za goste, ki jih niso nikoli obiskali, ker so vse slaščice požrli domači.

»Zala, obleci se, drugače boš zamudila balet,« momlja s polnimi usti.

Mama ga grdo gleda.

»… in takrat mi je potegnila genijalna …« melje Manca, ne oziraje se na družinski punt. »Oba sta se mi zasmilila in zato bom ustanovila Klub zavrženih starcev … Hočem reči, staršev …«

Očetu pade iz ust nekaj prežvečenega, kar močno spominja na iztrebek.

Mami se po bradi pocedi slina.

Z Zale odpade vse, kar ni s sklepi pritrjeno na okostje.

»Ali mislita, da bi bolje zvenelo: zavoženih … Zavoženih staršev?«

»Eee …« se očetu iz grla utrga hripav stokec.

Mama diha nekam porodno, kot da iz sebe izstiska dojenčka: kratko, plitvo in sunkovito:

»Klub … kakšnih … Hočeš reči, da midva nisva … Da sva … ZAVOŽENA?«

Zala diha nekam mrtvaško, kot da iz sebe izstiska zadnjo sapico:

»Klub … Hočeš reči, da jaz ne bom … prva? … Da boš ti … ustanovila … AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!«

Tega dne Manca dobi svež tatu.

Na očesu.

KONEC