Moje srečanje z gospodom Brankom
Gradišnikom
Začelo se je v šoli. Za t.i. natečaj nam je povedala učiteljica
slovenščine, M.B.Fifnja. Kot prvi pogoj za ''vključitev v ožji krog
izbrancev'', ki bodo prisostvovali na delavnici z g. Gradišnikom, je bil napisati
spis. Ta mora biti povsem resničen, brez nepotrebnih laži ali olepšavanja,
opisoval pa naj bi en dogodek iz našega življenja. Spis naj bi tako bil bolj
izpovedne narave, lahko pa je tudi temeljila na humorju. Srečanje z g.
Gradišnikom se mi je zdelo že od samega začetka imenitno, mogoče tudi zato, ker
sem skoraj edina vedela kdo je on, in kakšna dela je prevedel. Zato sem se pri
spisu poskušala 100% potruditi. Tu se je tudi majčkeno zalomilo. Namreč,
opisovala nisem samo enega specifičnega dogodka, temveč sem vsebino zajela na
splošno in jo opisovala na splošno, kot opis mojega življenja. Spise so nato
učiteljice poslale naprej, kmalu zatem so prišli še odgovori. Ali bolje rečeno,
komentarji. Vsak, katerega spis je bil tako dober, da je g. Gradišnik menil, da
se lahko udeleži delavnice, je dobil tudi komentar na spis. Moram reči, da so
komentarji marsikoga nekoliko užalili, če ne vsaj zmedli. Za moj komentar bi
rekla le to, da me je na začetku res nekoliko zmedel, potem pa, po malo krajšem
razmišljanju, pravzaprav spodbudil in izrekel veliko hvalnih besed. S
komentarji je dokazal, da si je za vsak spis resnično vzel čas in jih temeljito
prebral. Skupaj s komentarjem sem dobila zraven tudi prošnjo, da napišem še en
spis, ki bo temeljil na samo enem dogodku, ki me je čustveno prizadel ter
intelektualno stimuliral. Spis sem napisala ter poslala na mail g. Gradišniku
večer pred delavnico.
Naslednji dan sem bila prvi dve uri čisto na trnih. Ko smo se končno
zbrali v zbornici, je bil gospod že tam. Na prvi pogled nekoliko strog, vendar
sproščen in nekoliko ''lenoben'' v navadni majici s kratkimi rokavi in smešno
karikaturo nanji. S sošolko sva sedli nasproti, nato pa smo poslušali.
Poslušali smo..em..no ja, pravzaprav je bilo govora o pisanju, o njegovih delih,
no, tu moram še omeniti, da me je zelo presenetilo, ko je začel govoriti o
nekem spisu, ki govori o tem in tem, ter ga kar močno pohvalil. Iz vsebine sem
presenečeno ugotovila, da govori o mojem spisu, tistem, ki sem ga poslala večer
prej. Nato smo se lotili še pisanja haikujev. Ker, z vsem spoštovanjem,
predvidevam, da se vam niti sanja ne, kaj bi to utegnilo biti, vam bom
poskušala razložiti. Haiku je japonska oblika pesmi(ce), pravzaprav misli, ki
ima v prvem verzu 5 zlogov, v drugem 7 zlogov, v tretjem pa spet 5 zlogov. Rima
ni pomembna. Nekaj časa smo se ubadali z njimi, se trudili in kaj kmalu
spoznali, da je teh 17 zlogov zelo težko napisati. Meni ni šlo najbolje, iz
poslušanja pa sem ugotovila, da imajo nekateri žilico prav za haikuje. Nato smo
se ubadali še s komentarji. Ker nekaterim komentarji niso ravno ugajali, so si
hoteli na delavnici priti na čisto z gospodom. Zato so se razvijale debate,
predvsem fantovske, punce smo bile raje tiho. Na koncu nam je predstavil še
odlomek iz svojega dela, sestavljen iz resničnega in izmišljenega dela.
Predstavil ga je zelo doživeto. Ko je bilo cele delavnice konec, se mi je cela
zadeva zdela super. Ta delavnica je bila res fenomenalna in sem zelo uživala v
njej. Po koncu sem se tudi (sama) nekoliko pogovorila z g. Gradišnikom. Bil je
res prijazen in razumevajoč. Žal mi je bilo samo tega, da je bilo delavnice
dokaj hitro konec. No, kolikor se komu zdi slabe 4 ure in pol malo.