Janja Vidmar

Ojla, dragi Zlatko!

De best, da so na tem svetu še pismeni fantje, ki zapovrhu hodijo v šolo ... J No, verjetno je to v medsebojni navezi. Sprašuješ, kako sem si upala na koncert brez dovoljenja staršev? Preprosto morala sem na koncert. Nikar ne naredi podobne neumnosti! Rock je še vedno zakon, ampak zdaj, ko sta se moja dva skulirala in me seznanila z nekaj rockerskimi legendami, kot so Deep Purple, Cream in Queen, poslušam pravo žaganje in imam zvonjenje na mobiču nastavljeno na komad Smoke on the water. Zažiga! Džakarta so navadni garažni bend proti njim. Vem, da sem se obnašala grozno, ker sem ogrozila tudi Zalino življenje, ampak najstniki ne razmišljamo z glavo. Če bi, bi bili že odrasli, kajne? Čeprav se jim včasih to, da razmišljajo z glavo, čisto nič ne pozna. Ker počnejo še večje traparije kot mi. Katra pravi, da sta hip hop in rap za dojenčke, zdaj me navdušuje za grunge in tehno.

Drugače sem še vedno cepljena za oslarije. Zadnjič sem Zali s Super Attackom zlepila baletne copate. Ne boš verjel, pri dvanajstih je še vedno cmera za umret. Ampak po svoje moraš biti kar korajžen, da se upaš razcediti pred folkom.

Šola je nujno zlo. Če bi bila Bog, bi Marijo Terezijo, saj veš, tisto avstrijsko cesarico, ki gotovo ni marala otrok, če jim je hotela najboljše, skratka, bi M. T. obudila od mrtvih in jo poslala v šolo. V devetletko. Potem pa še v srednjo. Pa na faks. Pa na podiplomski študij, s katerim se zdaj na stara leta muči moja mama in mi vsaki dan trobi, naj vlagam v izobrazbo v mladosti, da mi ne bo treba gagati v starosti. Po mojem bi dobra stara M. T. dvakrat razmislila. Ampak potem bi spet ponovila isto napako. Kajti brez izobrazbe smo kot avstralopiteki.

Jaz imam možganske celice bolj za glasbo, šoping in bordanje. Ampak zdaj ni snega, zato jih moram kateri krat uporabiti tudi za tvojo matematiko.

Uživaj tudi ti, ne čakaj maj, zatrapaj se že zdaj!

Pa naj ti bo redovalnica mila, kot pravi moja mami.

Aja, rockerice imamo matke, ne mamic …

Lep pozdrav,

Manca

Zmešana pisateljica pa dodaja tole:

Neverjetno, dragi moji, kaj vse zmore vaša domišljija! Kam odnese knjižnega junaka potem, ko ga od sebe spusti pisatelj! Hvala vam, da ste bralci. Brez vas bi bilo ustvarjanje nas, pisateljev, nesmiselno. In še enkrat hvala, da se ne bojite knjig slovenskih avtorjev, tako kot vaši starši!

Saj veste: šele ko preberete moje knjige, lahko berete preostale!

Držite se in vse dobro v tem šolskem letu!

Janja Vidmar